BesediloZAKON O VERSKI SVOBODI (ZVS) I. Splošne določbe in temeljna načela 1. člen (vsebina zakona) Ta zakon ureja individualno in kolektivno uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti, postopek njihove registracije, pravice cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter njihovih pripadnikov in pooblastila ter pristojnosti organa, pristojnega za verske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ). 2. člen (verska svoboda) (1) Verska svoboda v zasebnem in javnem življenju je nedotakljiva in zagotovljena. (2) Verska svoboda obsega pravico do svobodne izbire ali sprejetja vere, svobodo izražanja verskega prepričanja in odklonitve njenega izražanja ter svobodo, da vsakdo, sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno, izraža svojo vero v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih ali drugače. (3) Nihče ne sme biti prisiljen, da postane ali ostane član cerkve ali druge verske skupnosti ali da se udeležuje oziroma ne udeležuje bogoslužja, verskih obredov in drugih oblik izražanja vere. (4) Uresničevanje verske svobode vključuje pravico do odklonitve izpolnitve obveznosti, določene z zakonom, ki resno nasprotuje verskemu prepričanju osebe, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb, v primerih, ki jih določa zakon. Pogoje in postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti določajo predpisi s področja obrambe in izvrševanja vojaške dolžnosti. (5) Država zagotavlja nemoteno uresničevanje verske svobode. 3. člen (prepoved diskriminacije, razpihovanja verskega sovraštva in nestrpnosti) (1) Prepovedano je vsakršno spodbujanje k verski diskriminaciji, razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti. (2) Prepovedana je neposredna in posredna diskriminacija zaradi verskega prepričanja, izražanja ali uresničevanja tega prepričanja. (3) Različno obravnavanje zaradi verskega prepričanja pri zaposlovanju in delu verskih ter drugih uslužbenk in uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: uslužbenec) cerkva in drugih verskih skupnosti ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave poklicne dejavnosti v cerkvah in drugih verskih skupnostih ali zaradi vsebine, v kateri se izvaja, versko prepričanje predstavlja bistveno legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko cerkva in drugih verskih skupnostih. 4. člen (laičnost države in enakopravnost cerkva in drugih verskih skupnosti) (1) Cerkve in druge verske skupnosti delujejo ločeno od države in so svobodne v svojem organiziranju ter pri izvajanju svojih dejavnosti. Država ne sme posegati v njihovo organiziranje in delovanje, razen v primerih, določenih z zakonom. (2) Cerkve in druge verske skupnosti imajo enake pravice in obveznosti. Vsaka cerkev ali druga verska skupnost je v svoji ureditvi neodvisna in samostojna. Država se zavezuje k polnemu spoštovanju tega načela v medsebojnih odnosih z njimi in k sodelovanju z njimi pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega. (3) Država mora biti nevtralna do verskih prepričanj. (4) Država se ne sme izrekati o verskih vprašanjih. 5. člen (cerkve in druge verske skupnosti kot splošno koristne organizacije) (1) Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije. (2) Država spoštuje identiteto cerkva in drugih verskih skupnosti in vzpostavlja z njimi odprt in trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja. 6. člen (temeljna načela delovanja cerkva in drugih verskih skupnosti) (1) Delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti je svobodno, ne glede na to, ali se registrirajo ali pa delujejo brez registracije. (2) Delovanje cerkva in drugih verskih skupnosti mora biti v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in javnosti znano. Cerkev ali druga verska skupnost sama v skladu s svojimi avtonomnimi pravili določi način obveščanja javnosti o svojem delovanju. Delovanje cerkve ali druge verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu. (3) Registrirane cerkve in druge verske skupnosti so pravne osebe zasebnega prava. Pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti imajo tudi njihovi sestavni deli. 7. člen (opredelitev izrazov) Izraza, uporabljena v tem zakonu, imata naslednji pomen: 1. cerkev ali druga verska skupnost je prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega in zasebnega izpovedovanja te vere ter ima lastno | |